V Sloveniji ga poznamo od leta 1994, ko se je po končani osnovni šoli zaradi grozovite vojne v Bosni zatekel k sestrama v deželico na sončni strani Alp. Njegovi aduti, kot so želja po novem, po znanju, vztrajnost in prilagodljivost, so ga že takrat pripeljali v našo družbo. Sprva smo mu pomagali pri njegovem prilagajanju v novo okolje, učenju slovenščine, predvsem pri besedišču in naglasih, osvajanju deklet ipd. Čeprav smo mu takrat nesebično delili vso podporo in pomoč na vseh področjih, smo je bili kmalu potrebni tudi sami. Emil se je namreč ekspresno hitro naučil slovenščine, še hitreje pa osvajanja deklet. Prav slednje nam v tistih letih ni šlo najbolje od rok, zato je Emil hote ali nehote ravno na tem področju požel največ uspeha. In čeprav si izdamo marsikatero skrivnost, nam recepta za osvojitev ženskega srca še ni izdal. Zato ta fenomen še raziskujemo …

 

Srednja šola, natančneje Šolski center Celje, mu ni delala večjih težav. S svojim znanjem slovenščine je kmalu priskočil na pomoč sošolcem, s pozitivnim karakterjem pa je pritegnil marsikatero profesorico.

 

Ker se je v življenju vedno treba prilagajati, se je moral Emil navaditi tudi na druženje in nočno življenje. Takrat smo ga vpeljali v svet naših žurov in zabav, ki mu je bil tako rekoč pisan na kožo. S srednješolskimi pripravami v diskotekah smo ga zelo utrdili. Glavno je, da smo ga ubranili nepripravljenosti na naporna študentska leta na FERI Maribor oziroma nasploh na študentsko življenje v Mariboru.

 

Čeprav zaradi službe njegov študij trenutno napreduje po načelu »počasi, a zanesljivo«, mu je Maribor prinesel veliko novih izkušenj, nove prijatelje in prijateljice, dekleta ter mnogo nepozabnih trenutkov. Kot vemo, so študijska leta najlepša, zato jih je treba izkoristiti do te mere, da nam v "penziji" za njimi ne bo žal. In tega se Emil še vedno drži.

 

Svoje podaljšano bivanje v Mariboru opravičuje tudi z marljivim delom v računalniških podjetjih in z individualnimi projekti na področju informatike.

 

Ker mu po žilah teče nemirna kri, poleg službe veliko časa nameni tudi druženju in raznovrstnim športnim dejavnostim. Glede na to, da ima zelo rad ženske obline (tiste pod brado), predvidevamo, da zato največ časa nameni igram z žogo!?

Ker pa študijska leta vsakemu veliko dajo, na žalost pa tudi kaj vzamejo, so Emila oddaljila od njegovega najljubšega športa – nogometa. Prekinitev aktivne športne kariere opravičuje s tem, da pač vsak študent ne more biti aktivni nogometaš, lahko pa je aktivni rokometaš. :-)

 

Dandanes prosti čas, ki mu ostane, najraje preživi s prijatelji. Naj bo to pod koši, v naravi, za računalnikom ali po lokalih – vedno smo veseli njegove družbe. Emil se namreč rad druži z ljudmi, rad komunicira, ima ogromno idej, zdrave ambicije in neverjetno voljo do vsega, kar počne.

 

Če za konec med seboj povežemo vse naštete in nenaštete Emilove lastnosti ter jim dodamo 90 kilogramov mesa in kosti, dobimo idealnega prijatelja, ki nas vedno rad zabava in s svojim optimizmom spravlja v dobro voljo. Na žalost ima zaradi vseh obveznosti, ki si jih je zaradi svoje dobrosrčnosti nakopal na svoja pleča, premalo časa za vse, ki smo radi v njegovi družbi.

 

p. s.: Dekleta, pozor! Šarm, prisrčnost, zgovornost, odkritost, iznajdljivost ipd. so lahko usodne lastnosti!

Sam se jih sicer zaveda, a pravi, da ni on kriv, če vedno deluje po načelu »pomagaj ljudem potrebnim pomoči«. Čeprav je dekletom vedno pripravljen skočiti na pomoč, jim dati oporo in podporo, pa še vedno išče sorodno dušo, ki bi se ji lahko zaupal oziroma ki bi mu, kot sam večkrat reče, zaposlovala misli in ga grela v hladnih nočeh. Mogoče se njegova želja uresniči že to zimo, zagotovo pa takrat, ko bo to najmanj pričakoval. Ker pa je neučakan, nam je izdal, da je za njemu še nepoznano dekle v BAR-u že rezerviral VIP-separe.

 

Rojen sem 21.05. 1979 v Konjicu (BiH). Odraščal sem kot najmlaši otrok v družini, ob starših in dveh sestrah.

Kot izrazito socialen in odprt otrok, sem vedno imel veliko prijateljev. To idilo srečnega otroštva je leta 1991 prekinila vojna v BiH. V improviziranih kletnih učilnicah sem dokončal osnovno šolo. Pri petnajstih letih sem ubežal vojni vihri in našel zatočišče v Sloveniji. Starša sta ostala doma, jaz pa sem moral odrasti čez noč.

Od malega me je navduševala tehnika in elektronika, zato sem se vpisal na Srednjo elektrotehnično šolo v Celju. Po zaključenem srednješolskem izobraževanju sem se odločil za študij informatike na FERI Maribor.

V času študija sem se tudi prvič resno zaljubil v dekle iz Prekmurja, s katero sem preživel čudovitih pet let.

Ne glede na izid tekmovanja v Baru, planiram v kratkem dokončati študijske obveznosti, poiskati dobro službo in najti ljubezen svojega življenja.

Upam, da mi bo uspelo :-)